2. DEL

 

 

6. MOZAIK REDKIH OSEB

    

   Prijatelj "Smola"

    

   Imel sem prijatelja, ki se je venomer znašel med dvema navzkrižnima ognjema. Nič, prav nič se mu ni dalo pomagati. Karkoli je storil, je bilo zanj nekoristno in neprijetno. Očitno je bil takšen človek, ki je bil namazan s smolo. Vedno je potegnil krajši konec, čeprav ni bil nič kriv. Morda je bil preveč blagega in prijaznega značaja ali pa je morda bil enostavno rojen za to.

   Njegovo tako rekoč bolezen je pozdravila zelo nenavadna prigoda:

    

   Nekega prelepega sončnega dne se je sprehajal po mestu z namenom, da si odpočije od nenehnih razočaranj in stresov. Ko se je namenil, da bi se vrnil domov, je v daljavi zagledal dva psa, ki sta sedela nekako štiri metre narazen in se grozeče gledala v oči. Pes na levi strani je bil črn in zelo nizke rasti, medtem ko je bil drugi pravo nasprotje, saj je bil povsem bel in precej večji od prvega. Kanil je stopiti mednju, a že v tem trenutku ga je večji pes napadel, medtem ko je manjši pobegnil. Bil je tako prestrašen, da se je nemudoma ustavil. Veliki pes je še vedno lajal vanj, a ko ga je povohal, ga je pustil pri miru, tako da je lahko končno nadaljeval svojo pot. Navsezadnje se mu je zdaj še bolj mudilo domov.

    

   Dva dneva po tisti njegovi nenavadni prigodi je šel moj prijatelj v banko, kjer je bil tam ustreljen od neznanega bančnega roparja.

    

   Nevljudni Ludvik

    

   Ludvika so mnogi ljudje poznali. Ni bil sicer pevec, kirurg, direktor, duhovnik ali župan mesta, saj je bil le čisto navaden uslužbenec v gostinstvu. Opravljal je delo receptorja.

   Ljudje so ga bolj kot po poklicu poznali po njegovi izredni ustrežljivosti in pozornosti. Bil je prekomerno ustrežljiv do drugih ljudi in marsikoga je ob pogledu nanj prevzemala rahla živčnost. Nekateri ljudje so ga izredno cenili, medtem ko so ga drugi celo prezirali. Kakorkoli že, kljub deljenim mnenjem lahko trdimo, da je bil Ludvik nekaj posebnega.

   Nekega deževnega dne je bil zmenjen z gospo srednjih let zaradi morebitne ženitve. Ko je ves premočen prišel na avtobusno postajo je opazil, da prav ta dan mnogo ljudi čaka na avtobus, ki je že imel rahlo zamudo. Ludvika je malce skrbelo, saj bi že moral čez slabih deset minut biti na drugem koncu mesta. Ves srečen je bil, ko je v daljavi zagledal avtobus. Ko se mu je približal na dvajset metrov, je opazil, da je nabito poln. Le upal je lahko, da bodo nekateri potniki izstopili in da bo avtobus obstal tik pred njim. To se mu je tudi uresničilo, a od potnikov je izstopil le eden.

   Ludvik bi lahko vstopil, vendar je poleg njega stala ženska z otrokom v naročju. Dal jima je prednost. Ko je ženska z otrokom vstopila je opazil, da je z njo še soprog in vest ga ni mogla pustiti ravnodušnega, tako da je spustil naprej še njega. Ko je naposled le mislil vstopiti, ga je ženska z otrokom prosila, če bi lahko v avtobus spravil še ostalih osem otrok. Tako je tudi storil in zakonca sta se mu iskreno in prisrčno zahvalila. Ob takšnih trenutkih je Ludvika vedno navdajal nekakšen blagi in prijeten občutek. Ko se je prebudil iz stanja psihične omamljenosti, je spoznal, da avtobusa ni več, tako da je šel žalostno domov.

   Proti večeru je zazvonil njegov telefon in Ludvig je dvignil slušalko. Na drugi strani žice se je oglasila nepoznana ženska oseba, ki ga je oštevala kot mladega fanta z besedami:

   "Vi ste nevzgojena in nevljudna vreča gnoja!"

    

    

   Podobe, ki se širijo v našo smer

    

   Vesolje je tako zelo veliko in tako zelo stisnjeno, da se ne ve, kje je začetek in kje konec. Pravzaprav iskati začetek in konec tako velikega sistema ni niti smotrno, saj ta nesmotrnost predstavlja velike približke in s tem velikanske zablode. Začetek in konec je gibanje, ki preneha obstajati, če ni medsebojnih prepletov oziroma bojev med življenjem in smrtjo. Vsi Zemljani živimo v vesolju, ki ima obliko kocke. Poleg tega obstajajo tudi druga vesolja, ki so podobne strukture, in tudi takšna z različno.

   Kot kristali se nekatere razraščajo v številne smeri, medtem ko druge razpadajo in iz njih nastanejo zgolj drobtine oziroma črepinje, ki potujejo proti kozmičnim svetlobam, da bi v tem okviru nadaljevale svoje bivanje. Naše sosednje vesolje je po obliki kocka. Njena oblika je pravilnejša od našega vesolja, saj je naše že bolj podobno valju. Ta vesoljni kristal se širi v našo smer, povsem pravilno in očitno nezaustavljivo. Iz tega bi lahko sklepal, da je to velikansko bivanje smotrnejše organizirano. To širitev preko različnih izhodnih energij mi Zemljani občutimo na najrazličnejše negativne načine, zaradi katerih se lahko upravičeno bojimo prihoda novega jutra brez sonca, brez topline, brez barvitosti, brez trohice poprejšnje svojstvenosti. Preveč je ljudi na enoti površine,preveč je vojn, čedalje manj surovin in preveč naraščajoče lakomnosti po udobju, preveč je kriminala, preveč ekoloških katastrof in preveč psihičnih bolnikov, saj te anomalične pojavne oblike občutimo kot osebnostno in družbeno utesnjenost. Ta valovanja spreminjajo naš človeški rod, ki žal postaja suiciden. Danes sem prepričan, da to delovanje ne poteka namenoma, ampak je predvsem rezultat samoumevnosti teh ogromnih vsebin gibanj.

    

   Poskušam navezovati stike z vsemi možnimi civilizacijami tukaj in onstran kristala, predvsem bi želel priti v stik s civilizacijami iz drugih zgradb. Celih deset let sem hodil meditirat na najvišjo stolpnico mesta. Moje obnašanje je bilo povsem indiferentno, le vsakih petnajst minut sem zapiskal na svojo piščalko, s čimer sem naznanjal konec ali začetek sporočila. Ko mi je pa naposled le uspelo priti v stik z izvenzemeljsko civilizacijo sem se tako prestrašil, da sem padel v nezavest. Toda vedno znova sem poskušal in končno sem le imel srečo. Srečal sem vaju. Skrbi me za ta svet, ki zaradi naše nesposobnosti ali pa zaradi vaše sposobnosti želi propasti. Verjetno nimata pojma, kako dolgo sem čakal na ta trenutek. V glavi mi roji kopica vprašanj, na katera bi želel odgovore. Verjetno niti ne slutita, da prisotnost vaše civilizacije vsosednjem svetu na nek način jemlje dah nam ljudem. Vaši valovi različnih vrst od mikro, svetlobnih, zvočnih itd. neusmiljeno vdirajo v naš sistem, poln pomanjkljivosti in lukenj. Vaše psihične smeti, če jih sploh imate, se širijo v našo mrežo mišljenja. Vaša destruktivna hotenja v kolektivnem zavednem ali celo nezavednem nas polnijo z nasiljem in objestnostjo. Vaša stoletja brez vojn pomenijo za nas krvave obračune, ker naša civilizacija pač ni zmožna na bolj smotrn način premagovati svojih notranjih nasprotij. Včasih sem že razmišljal o tem, na kakšen način bi lahko vdrl v vaš sistem, a za tovrsten podvig mi žal manjka ustrezno znanje, in morda pa tudi globlja vera v to, da je takšen prehod sploh možen. Vesolje je eno samo valovanje, iz katerega se razraščajo nova. Za naša čutila in za naš intelekt je večina le-teh nezaznavna in nasploh nedojemljiva. Tudi tiste stvari, ki jih mi poimenujemo predmete, so za naša čutila trdna in oprijemljiva, vendar za neko drugo izvenzemeljsko civilizacijo zgolj nevidna in neslišna valovanja. Prepričan sem, da tudi v drugem predelu vesolja obstajajo inteligentna bitja, ki bi bila zmožna oziroma ustvarjena za to, da so dovzetna za naš sicer čudoviti svet.

   Verjel bi vama, če bi mi rekla, da nam, ljudem ne želita nič hudega. Verjel bi vama tudi, če bi mi zatrjevala, da je pač tako veliki vesoljni svet ali Bog zgrajen, da ponekod pač neusmiljeno propadajo pomanjkljivi sistemi tudi zaradi medsebojnega učinkovanja. Rotim vaju, pomagajta nam. Rad imam ta čas, ta svet, vsako drevo, vsako hišo, vsakega človeka in zaradi tega dejstva iščem rešitev za vse nas. Ko se zjutraj zbudim, sem ves srečen, ko zagledam modro nebo, ko gledam za kratek čas v sonce in pomislim, saj živim in hrepenim, vse okoli mene je živo. Misel na to, da bi se vse te čudovite stvari utegnile končati, me zelo mori.

   Kljub številnim pomanjkljivostim vidim velikansko harmonijo v našem svetu, ki se giblje bolj v redu kot pa v neredu. Ta naš svet se spreminja in tudi prilagaja, zato nikakor ne morem in tudi nočem verjeti v jutro, ki naj bi izhlapelo v čopiču božje roke.

   A če ta naš svet ni več potreben oziroma predstavlja moteči dejavnik za razvoj ostalega univerzuma, potem moram z veliko žalostjo pristati na končnost, ki je posledica razraščujoče neskončnosti drugih valovanj s svojimi oblikami in vsebinami preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v prostoru, ki diha in živi.

   Naš svet bo postal zgolj prikrito ravnotežje; tehtnica ne zmore več zahtevne naloge gibanj ali medsebojnih učinkovanj. Kristal, v katerem ljudje živimo očitno ne zmore odpravljati vse pomanjkljivosti na dostojen, domiseln način. Mnogokrat sem se spraševal, kako to dela vaša civilizacija, kako to dela vaš velikanski kristal z osupljivo pravilnostjo delovanja. Morda se vama zdijo moje besede pretirane, a za moje pojme je vaš sistem popoln, sploh pa, če je zmožen izpodriniti naša hotenja, želje in strahove, nas usmerjati v nekaj, kar je prav možno, da nikoli ni obstajalo.

   Vaša resonanca misli in dejanj bodo zapolnila naš svet, a naš svet je že tako poln, da je potreben nek ventil, nekakšna odprtina, skozi katero lahko uidejo negativna valovanja v drug svet in se tam morda predelajo v pozitivna nagnjenja vseh sodelujočih bivanj sredi verjetnih in neverjetnih časov in prostorov.

   Vaša negativna valovanja torej ne samo, da oplazijo naš sistem, temveč ga na nek način tudi zapolnjujejo. Naš kristal pa ni sposoben vsa ta žarčenja pretvoriti v snop svetlobe, ki bi še dodatno oplajal čudovite svetove naše prave in iluzijske resničnosti. Morda se motim, a po eni strani bi celo želel, da bi bilo tako, a po drugi strani moj napuh tega ne dopušča.

   Vaše podobe so zame grožnja, vaša spoznanja strup, zavedam se, da obstajajo tudi druga dvorna vrata, ki nas lahko pripeljejo do drugih resnic, v katere niti ne moremo in včasih niti nočemo verjeti.

   Moje samoljubje ne dopušča, da bi bil izpodrinjen, toda moja prisotnost v tem velikem organizmu mi nenehno daje vedeti, da sem za druge svetove zgolj prašen delček, ki je pripotoval po svetlobi skozi različne kristale. Ko bi lahko samega sebe videl, kako in kam potujem, bi se samemu sebi zdel tako tuj, da se ne bi mogel prepoznati. Zdaj ko sem končno prišel v stik z vama, mi, prosim, svetujta, če le lahko, kaj lahko storimo. Prepričan sem, da nam Vaše podobe, ki se širijo v našo smer, želijo pomagati, da bi skladno živeli na skupni poti k resnici in Bogu.

   Ko je Miha Avbret končal s svojim predolgim monologom, je bil tako izčrpan, da je na kavču nemudoma zaspal.

   Viktor in Valter sta sedela v naslanjaču in debelo izbuljila oči, saj za kaj takega še nista slišala. Sploh Viktor ni bil kaj preveč navdušen, saj je bil mnenja, da je tovrstna bolna domišljija predvsem plod osebnostne nezrelosti in nesposobnosti prilagajanja okolju. Valter je bil povsem drugega mnenja. Izrazil je prepričanje, da se v teh besedah gospoda Avbreta skrivajo globoke in originalne modrosti. Po njegovem mnenju je gospod Avbret skrit genij, ki gnije v tem neuglednem družbenem prostoru polnem nerazumevanja, namesto da bi delal na kakšnem raziskovalnem inštitutu. Psihiatra sta se od bolnika oddaljila.

    

   Ko se je gospod Avbret spet zbudil, je bil zelo srečen, saj se mu je zazdelo, da je končno le poslal svoje pomembno sporočilo v drugi svet in s tem rešil našega. Saj morda ga tudi je, kdo ve?!

    

   Kot muha

    

   Včasih se zgodi, da se človek naveliča živeti. V tavajočem popotništvu brez pravega smisla, lastne osebnosti težko prepoznamo. Iz začaranega osebnostnega položaja marsikdo izsili svoj predčasni življenjski ciklus. Nekateri se odločijo za nekaj drugega. Tako denimo obstajajo ljudje, ki drugim zaradi lastne bede in brezupnosti želijo greniti življenje. Potem so tu še ljudje, ki so jim pri srcu bliskovite rešitve in sodnikovo palico vzamejo v svoje roke.

    

   Andreas je bil mlad možakar, a življenja je bil tako zelo sit, da bi to bilo že nespametno zapisati. Vse, kar je slišal, vohal, okušal in še posebej videl, se mu je zdelo nečedno. Odločil se je, da sveta okoli sebe ne bo več gledal z običajnimi očmi, zato si je dal izdelati posebna perforirana očala. Nekaj časa je sicer trajalo, preden se je navadil gledati skozi številne drobcene luknjice, a ker je svet okoli sebe presneto sovražil, mu je ta podvig sorazmerno hitro uspel. Predvsem ga je zelo zabavalo dejstvo, da mu soljudje niso mogli nesramno buljiti v oči, a on jih je lahko gledal, kot se mu je pač zahotelo. Če je želel gledati prijazno, je to storil, in če je bil slabe volje, je za temnimi perforiranimi očali skrival svojo temačno naveličanost. Skratka, ni se mu več bilo potrebno pretvarjati in zato je čutil pravcato olajšanje. Tudi vzdevek Muha, s katerim so ga okrasili, ga ni motil in četudi bi ga, tega ljudje ne bi mogli niti videti. Za očali so vsa čustva ostala skrita. Ko pa so postali tako hudobni, da so se mu začeli posmehovati z duhovitimi dovtipi kot npr.; " Hej, Muha, kdaj ti bodo zrastla krila ?!", se je pretvarjal, kot da tega ni slišal.

   Dolgo časa je moral prenašati zafrkljive pripombe, a čez čas so se ga ljudje nekako navadili. Celo profesorji, ki so ga prvotno nameravali vreči s fakultete, predvsem zaradi nošenja teh nenavadnih očal, so ga pozneje imeli zelo radi, saj je bil Andreas sorazmerno uspešen študent novinarske smeri. Sicer je bil povsem normalnega obnašanja in če ne bi nosil tako nenavadnih očal, se sploh ne bi razlikoval od sovrstnikov. Ko se je našel kakšen posameznik, ki ga je vprašal, zakaj le nosi takšna nenavadna očala, mu je enostavno odgovoril, da pač zaradi tega, ker se je naveličal živeti. Marsikdo mu je še odvrnil, zakaj je potemtakem še med živimi, a Andreas je takšnemu radovednežu nemudoma zabrusil, da pač zaradi tega, ker mu srce še živahno bije.

   Preteklo je kar nekaj let in Andreas je vztrajal pri svoji zadrti skeptični filozofiji življenja. A nekega dne se je na zabavi novinarskega društva zgodilo nekaj nenavadnega. S kolegom iz svoje stroke se je kar pošteno napil. Ko sta bila oba že kar precej vinjena, sta se odločila za presenetljivo stavo. Njegov kolega je trdil, da se bo Andreas znebil svojih očal, a on je seveda trdil nasprotno, toda v svoji vinjeni malomarnosti sta pozabila, na kaj sta sploh stavila. Proti koncu zabave je bil Andreas tako zelo okajen, da je nemudoma zaspal. Njegovi kolegi so mu sneli očala, nakar so veselo nadaljevali s pitjem. Zabava se je postopoma bližala h koncu. Ko se je prebudil, je šel domov. Ves utrujen, nasičen alkohola in tobačnega dima, se je kot stara cunja vrgel v posteljo.

   Proti opoldnevu se je prebudil in si pripravil zajtrk s sokom. Ko je dvignil rolete, se mu je svetloba zazdela prav nenavadna in oči so ga kar precej pekle. Vse to je pripisal prekomernemu veseljačenju. Še sreča, da si je prav ta dan vzel dopust. Umil si je obraz, noge, zobe, se obril, nakar je šel v mesto po nakupih. Zelo čudno se mu je zdelo, da je bila ta dan svetloba tako zelo močna. Ko je šel mimo prekrasnega vrta, polno čudovitih cvetlic, se mu je to jutro prikazalo v raznovrstnih barvah. Še pisani ptiči, za katere se sicer še zmenil ni, ga niso mogli pustiti ravnodušnega. Njihovo petje je bilo pravi balzam za njegovo napihnjeno glavo. Ljudje so se mu zazdeli prijetni in lepi. Ko je šel v trgovino, je prav užival ob pogledu na bogato založene police in prodajalke so bile nepopisljivo priljudne. Nasploh se mu je zdel svet že kar preveč lep. Le kaj se je vendar zgodilo? To vprašanje ga je spremljalo še ves dan.

   Ko je drugo jutro vstal, se je napotil v službo. Pred stavbo, kjer je bil zaposlen, je srečal nekaj svojih kolegov, med njimi je bil tudi tisti, s katerim je stavil v zvezi s perforiranimi očali in ta ga je tudi ogovoril:

   "Pozdravljen kolega, vračam ti očala. Saj veš, malce šale mora biti!"

   "Očala?!"

   Andreas je bil ves začuden in hkrati pretreseno presenečen. Nataknil si je očala in svojemu sodelavcu sledil v notranjost stavbe. Ko je končal službo je šel proti domu. Polnih šest let je nosil ta nenavadna očala, ne da bi si jih vsaj enkrat snel, toda danes ...

   Nenadoma si je skorajda strgal očala z obraza in jih vrgel v kanto za smeti, ki je stala pred njegovo hišo. Zapel si je še pesmico in si morda pri tem mislil, da kot muhe navsezadnje naj gledajo le muhe.

    

    

   Inovator

   Ko boste na cesti zagledali možakarja, ki je močnejše postave, nižje rasti, intelektualnega videza in po pločnikih vseskozi nekaj išče, se nikar ne čudite. To je pač človek, ki na svoj način dojema življenje, saj živi drugače kot drugi. Ukvarja se z nabiranjem manjših in večjih odpadnih železnih delov, ki jih potem poskuša ponovno uporabiti in to večinoma v novi funkciji. Nenavadni možakar je namreč upokojenec in inovator. V svojem stanovanju ima pravcato skladišče starega železa od strojev, avtomobilskih motorjev, vijakov pa tja do zatičev in še bi lahko naštevali. Sprva so se mu ljudje posmehovali in njegovega početja niso resno jemali, saj so mu še sami dajali matice, vijake, manjše kovinske grede, odpadne hladilnike, itd. Občinski možje so se tako zelo naslajali na njegov račun, da so ga prišli celo obiskat. Tako zelo od srca so se nasmejali, da so se skorajda valjali po tleh.

   A inovator se ni pustil motiti, pridno je delal naprej, dokler nekega dne ni dobil pomembne nagrade. Izumil je posebno, naelektreno jekleno ploščo. Namen te priprave je v tem, da sprejme oziroma privlači hišni prah. Taka priprava lahko deluje tudi na podlagi sončne energije. Dobil je skromno denarno nagrado in bil je po vseh časopisih. Prvi teden je užival v svoji slavi, a kakšna dva tedna pozneje je to drobno veselje kaj hitro splahnelo. Ljudje so postajali zavistni in nasilni. Nenadoma ga niso mogli več trpeti v svoji skupnosti, saj so se razširile govorice, da negativno vpliva na sostanovalce. Občinski možje so mu zagrozili, da ga bodo izselili, če bo še naprej učinkoval s svojimi motečimi delovanji. Ko pa je zahteval, da naj mu pojasnijo, s čim se je le pregrešil, so mu takoj zabrusili, da nima pravice spraševati, če nima možnosti, da bi dobil odgovor. Izpraznili so mu stanovanje in ga nagnali na cesto.

    

   Inovator je bil ves žalosten, saj je zdaj izgubil še streho nad glavo. Najpomembnejše dele železa je vzel s seboj in si blizu kozolca naredil manjšo uto, kamor je zdaj skladiščil svoj smisel, svoje veselje. Delal pa je na prostem, pa če je sijalo sonce ali je padel dež. Ljudje so postajali nejevoljni in občinski ljudje so skorajda ponoreli, zato so ga prijavili policiji in ga ovadili zaradi potepuštva. Na policiji so bili mnenja, da bi ga morali napotiti na pregled k psihiatru, kar so tudi storili. Psihiater je ugotovil, da je inovator hudo motena osebnost, obsedena z odpadnim železom. Napotili so ga torej v psihiatrično bolnišnico. A inovator se ni dal, saj si je že po dveh tednih tako opomogel, da je že spet začel zbirati in sestavljati, kar je bilo možno. Sprva so mu zdravniki poskušali to preprečiti, a ko so uvideli, da je možakar tako zelo vztrajen in neomajen v svojem početju, so ga končno pustili pri miru.

   Inovator je požel še kar nekaj nagrad in v bolnišnici so že gledali, na kakšen način bi se ga lahko znebili, saj so končno uvideli, da ta veljak nekako ne spada v to okolje, zato so mu napisali odpustnico.

   Inovator je bil spet brez strehe nad glavo. Zopet je začel pridno zbirati in sestavljati, saj si je v grmovju blizu športnega parka naredil hišico iz vej. Ubogi revež je staknil pljučnico in odpeljali so ga v bolnišnico. Zdelo se je, kot da bo vsak trenutek izdihnil, a nenadoma je dobil pošto od tovarne elektro gospodinjskih aparatov, katere glavni sedež je v Londonu. Odprl je kuverto, nakar je ugotovil, da so mu odkupili patent za privlačenje hišnega prahu. Kot da bi se zgodil čudež; naslednji dan je namreč že bil zdrav. Zdaj je imel toliko denarja, da bi si lahko kupil hišo in živel brez dela do konca svojih živih dni. Hišo je res kupil, toda še naprej je zbiral staro čelezo, hkrati pa uresničeval svoje bujne zamisli. Brez dela preprosto ni želel živeti.

    

   Mnogi ljudje, ki so prej nanj gledali zviška, so začeli spoznavati, da so ga v preteklosti po krivici zapostavljali. Že od daleč so ga pozdravljali s skesanim nasmehom, inovator pa jim je vljudno in prijazno odzdravljal. Včasih je s kakšnim celo spregovoril. Za zamero res ni imel časa, saj je imel v mislih že novi projekt.

   Njegov naslednji izum je bil zares briljanten, kajti izumil je pihalni hladilnik, zelo inteligentne konstrukcije in zelo enostaven za uporabo. Mestni ljudje so bili zelo navdušeni nad to genialnostjo in so ga hvalili na vse pretege. Pihali in pihali so tako dolgo v ta stroj, dokler jim ni  postajalo vroče.

    

7. DRUŠTVA 21. STOLETJA

    

   Pletilci besed

    

   Pred dvema mesecema sem se preselil v prav čedno mesto, ki ni ne majhno ne veliko. Vedno kadar sem se sprehajal po njem, sem pri vodometu "Duševnega miru" zagledal gručo ljudi, ki je brez vidnejšega cilja postajala okrog njega. Malce pozneje se je ta skupina vedno urno razkropila v različne smeri. Na prvi pogled so ti ljudje bili videti precej različni. Nekateri so bili čednega videza, drugi manj. Medtem ko so bili nekateri zelo lepo oblečeni, so drugi dali prednost delovni obleki. Prav ta preočitni kontrast je vzbujal vso mojo pozornost.

   Nekega dne sem bil tako radoveden, da sem se skorajda razpočil kot preveč napihnjen balon in zato sem nekomu iz te skupine enostavno sledil. Možakar je bil nizke rasti, plešast in oblečen v precej uničeno "banduro", ki jo je samo še božji čudež skupaj držal. Zavil je v trgovino z delikatesami. Prodajalka ga je prijazno pozdravila in on je vljudno odzdravil. Očitno ga je poznala. Tudi sam sem šel v trgovino. Možakar z delovno obleko se je sestal s še petimi gospodi. Dva izmed njih sta bila oblečena kot klošarja, povsem neurejena. Ostali trije gospodje pa so bili zelo urejenega videza. Pri izmenjavah besed sem bil priča bolj izobraženemu načinu komuniciranja. Če sem iskren, moram priznati, da sem jih komajda kaj razumel; kot da bi govorili v meni nepoznanem jeziku. Ko so gospodje zapustili trgovino, sem jim previdno sledil. Malce mi je namreč postajalo vroče pod petami, saj sem se navsezadnje začel spraševati, s kom imam opravka. Razglabljal sem o vseh mogočih možnostih. Predpostavljal sem, da bi lahko bili prostozidarji, verski fanatiki ali pa satanisti. Vsekakor ribiči ali pleskarji niso bili, kajti o tem dejstvu sem bil popolnoma prepričan.

    

   Po nekajminutni hoji sem se znašel izven mesta. Zagledal sem sorazmerno veliko hišo, v katero so ti možakarji vstopili. Ko sem nekaj trenutkov pozneje prispel do vhodnih vrat, sem na njih zagledal tablo z nenavadnim napisom: "Društvo pletilcev besed."

   Ne da bi potrkal, sem stopil v hišo. Bil sem precej presenečen, ko sem zagledal kar precejšnje število ljudi. Preštel sem število miz in ugotovil, da jih je bilo deset in za vsako so sedeli po trije ljudje. V tem društvu so bile očitno le tri ženske, ki so bile skupina zase. Čeprav sem stal kot spominski kip sredi sobe, me nihče ni niti opazil. Malo pozneje sem stopil po sobi sem in tja, da bi se pozanimal o vsebini njihovega početja. Sedeli so pri mizi, vsak od njih je imel pred sabo list papirja. Vsi so bili zatopljeni vase in pravo veselje jih je bilo opazovati. Iz njihovih delovanj nisem bil sposoben razbrati, kaj pravzaprav delajo, zato sem nekoga iz skupine, ki je sedel pri vhodnih vratih, vprašal, kaj počnejo, vendar mi je le nemo odkimaval. Na majhen papirček je nekaj napisal in mi ga stisnil v roko. Na njem je pisalo, da naj počakam kakšni dve uri.

   Ker sem bil tako zelo nesramno radoveden, sem bil pripravljen počakati tudi deset ur. Usedel sem se na prazen stol, in se vsake toliko časa živčno premaknil sem ter tja. Nekaj časa sem škilil na levo in nekaj časa na desno stran, a razumel nisem ničesar. Vse, kar sem lahko iz vsega tega razbral, je bilo, da so ti ljudje nekako razčlenjevali besede in jih potem med sabo morda povezovali. Ko sta minili ti dve neznosno dolgi uri, me je možakar, ki mi je napisal listek, končno ogovoril. Vprašal me je o razlogu moje motnje. Povedal sem mu, da sem po naključju prišel semkaj in da me strašansko zanimajo naloge društva in ali je možno biti njihov član.

   Odgovoril mi je, da se v tem prostoru dobivajo dvakrat na teden po dve uri, kjer se ukvarjajo z razčlenjevanjem posameznih besed, ki jih potem poskušajo med sabo smiselno povezovati. Vsaka skupina šteje po tri člane, tako obdela po tri različne besede in je zaključena celica, ki je ločena od drugih. Povedal mi je tudi, da je možno biti član takrat, če kandidat izpolnjuje predvsem dva glavna pogoja. Prvi pogoj je, da mora biti kandidat obrtnik, drugi pogoj je ta, da mora v to društvo vključiti še dva obrtnika, tako da lahko sestavi skupino. Med drugim mi je povedal tudi to, da so ta klubski prostor kupili že pred dobrimi šestimi leti, a se od takrat število članov ni bistveno povečalo. Bilo je sicer mnogo začetnih navdušencev, vendar je večina od le-teh sorazmerno hitro omagala.

   Ko sem ga zaprosil, naj mi obrazloči, kaj pletenje besed sploh je, mi je ves ponosen in hkrati miren odgovoril:"Vsak član tega društva se ukvarja s svojo besedo v okviru svoje skupine. Lahko je to pojem iz vsakdanjega življenja, iz svetega pisma, umetnosti, znanosti ali pa iz obrtne stroke. Bistvo tega početja je v tem, da po tej poti besedo razgradijo in jo s tem spoznavajo do precejšnje podrobnosti, nakar jo povežejo z neko drugo, ki jo preučuje drugi in tretji član te skupine!" Navedel mi je celó enostaven primer:

   Veter - Most - Trgovina

   zrak - povezava - živila

   hitrost - prepad - hišna oprema

   gibanje - vlak - igrače

   narava - promet - tovornjaki

   voda - reka - gumijasti čoln.

   O ko bi vedeli, kakšne povezave nastanejo, bi se zagotovo prijeli za glavo. Svojega sogovornika sem nadalje še vprašal, le čemu se s tem ukvarjajo. Povsem samozavestno in prostodušno mi je odvrnil:

   "Krepijo se naše medčloveške vezi, v besedi se naučimo globine misli iz življenja znotraj in zunaj nas. Naučimo se sorazmerno hitrega povezovanja različnih misli iz različnih panog, tudi obrtnih in s pomočjo tega dosežemo svoj notranji mir. Počutimo se močni, zdravi, blaženi, ljubljeni in človeško popolni!"

   "Toda, gospod, oziraje se na to, da ste vsi obrtniki, od tega početja, mislim, da nimate materialne koristi, kajneda?"

    

   "O, mladi mož, zelo se motite. S tem ko se krepijo naše medčloveške vezi, ko se izpopolnjuje naše znanje o različnih področjih življenja, postajamo tudi na finančnem nivoju zelo uspešni! S pletenjem besed oziroma misli si spletamo svojo svetlo prihodnost in o tem dejstvu smo vsi neomajno prepričani. V prihodnosti nas čaka bogastvo v obliki denarja in duševnega miru, ki je osnova za zdravo in smotrno življenje!"

   Iz ust dozdevnega skrajnega materialista takšnega odgovora nisem pričakoval, zato sem to društvo ves zamišljen in hkrati presenečen zapustil. Po eni strani sem bil navdušen, da na svetu obstajajo takšni odlični ljudje, po drugi strani pa sem občutil rahlo žalost, da sem umetnik in ne obrtnik ter žal ne srečen član njihove sredine.

    

    

   Odmev prihodnosti

    

   Povsem na robu mesta obstaja urad, ki ne napoveduje prihodnosti, temveč zadovoljuje druge radovedne strasti tudi marsikaterega veljaka. Strankam so za nekaj tisočakov pripravljeni povedati, kakšno bi bilo njihovo življenje, če bi se v preteklosti odločili drugače kot so se. Posel cveti in večina ljudi gre iz urada zadovoljnega srca.

   Herbi s svojim življenjem ni bil zadovoljen, čeprav mu na prvi pogled ni ničesar primanjkovalo. Imel je čudovito ženo, prekrasne otroke, veliko in lepo hišo, sorazmerno dober avto in zanimivo službo. Kljub vsem ugodnostim je začutil, da mu nekaj manjka. Počutil se je preveč poprečnega in včasih ga je zelo zamikalo, da bi bil znanstvenik ali še raje kakšen umetnik. Biti drugačen, veličasten, moder in nad vsemi poprečnimi smrtniki, tako si je predstavljal vlogo umetnika.

   Ko je prvič slišal za urad, ni prav nič okleval, da bi šel tja, čeprav samo iz gole radovednosti. Ženi ni povedal nič, saj ga tako ali tako ne bi mogla razumeti. Bila je namreč neomajnega prepričanja, da je njen soprog v vlogi zakonskega moža in očeta povsem srečen, tako da o njegovi skriti želji ni prav ničesar vedela.

   Ko je Herbi potrkal na vrata urada, se je iz notranjosti sobe oglasil prijeten ženski glas, da naj vstopi. Ko je vstopil, je spoznal, da je to bila tajnica. Tajnica ga je najavila predstojniku in le-ta ga je zelo prijazno sprejel:

   "Lepo pozdravljeni gospod ..."

   "Oprostite, sem Herbi Meh!"

   "No, gospod Meh, kaj Vas je pripeljalo k nam?"

   "Nisem zadovoljen s svojim življenjem!"

   "In? V kakšnem pogledu?"

   "Zanima, me kakšno življenje bi imel, če se ne bi oženil in bi postal slikar?"

   "Gospod Meh, verjetno se zavedate, da je to izredno kompleksno vprašanje, ki zahteva daljši premislek. Prosil bi Vas za osnovne osebne podatke, za barvno fotografijo in za barvno fotografijo vašega rojstnega kraja."

   "Ali res vse to potrebujete?"

   "Da, gospod Meh!"

   "Ali bi Vam smel vse te stvari prinesti jutri?"

   "Lahko, gospod Meh! Uradne ure so od desete do šestnajste!"

    

   Poslovila sta se nadvse prijazno. Herbi je zapustil stavbo in se podal proti domu. Tam blizu ceste pa je zagledal klop. Nekako ga še ni vleklo domov, zato se je nanjo usedel. Ves utrujen si je z dlanmi pokril obraz. Poleg njega se je usedel precej upadel moški poznih srednjih let. Zakašljal je, nakar si je prižgal neko smrdljivo cigareto. Kot da bi se spomnil, da je nekaj pozabil, je ogovoril Herbija in mu ponudil cigareto. Herbi je bil nekadilec, zato je ponujeno zavrnil. Neznanec je spregovoril:

    

   "Srečen človek ste, gospod, ko niste suženj tega civilizacijskega absurda, te zavožene miselnosti, ki namesto da nagrajuje, kaznuje po delčkih in sveti s svojo varljivo lučjo z namenom, da prižgemo temo, ko stopimo vanjo!"

   "Srečen? Pravzaprav bi lahko bil."

   "Lahko bi bili?! Če Vas prav razumem, bi lahko bili tudi nesrečni, a mislim, da nimate namena za slednjo odločitev."

   "Kaj pa Vi veste o teh stvareh!?"

    

   "Prav nič, gospod, le dovoljujem si pripomniti, da sem nesrečen človek, a moj namen je biti srečen. Sprašujem se, kdo od naju je v prednosti; ali vi, ki trdite, da bi lahko bili srečni in nesrečni ali jaz, ki trdim, da sem nesrečen, vendar bi rad bil srečen? Kdo od naju je bližji sreči? Ali vi, ki se nahajate v sredini, ali jaz, ki se nahajam na spodnjem robu?"

    

   "Veste, moja težava je v tem, da se počutim preveč poprečnega. Rad bi bil nekaj posebnega, vendar se zavedam, da tega nisem sposoben. Zanima me, kako bi bilo, če bi živel kot svobodni umetnik? Kaj bi bilo, če bi se v preteklosti glede nekaterih stvari odločil drugače?"

   "Zanimivo, zelo zanimivo! Kot umetnik pisane besede Vam lahko s svojega zornega kota zatrjujem, da sem želel in hotel biti drugačen, toda danes spoznavam, da želim biti tudi podoben množici, a volja me oddaljuje od nje! Torej, gospod, če hočete Vaše poprečno življenje spremeniti, morate imeti posebno voljo; če namreč gojite zgolj željo, je Vaša poprečna volja morda močnejša!"

   "Zanimivo življenje! Najprej grem na urad, kjer naj bi mi povedali, kako bi bilo, če bi bilo drugače, grem proti domu, zagledam ob robu ceste klop, kjer me ogovori človek, ki pooseblja način življenja, o katerem često razmišljam. Celo domišljujem si, da bi si želel tako živeti. Ko temu umetniku prisluhnem, pa ugotovim, da sem končno rešen svoje posebnosti in da svojo poprečnost obožujem!"

   "Zelo sem vesel, da sem Vam lahko pomagal, kajti odmev prihodnosti pomeni čudež vesolja!"

   "Odmev prihodnosti? Kaj pomeni to?"

   "To ne pomeni nič drugega, kot Vaš notranji glas iz preteklosti in sedanjosti, ki ga zaslišite od nekoga drugega v prihodnosti!"

   "Zveni zelo zanimivo! Ali se ne bi mogla midva o tem ob prijetni kavici natančneje pogovoriti?"

   "Pravzaprav to ne bi bila slaba ideja, vendar sem pa povabljen na pogovor, na katerem ste vi že bili!"

    

8. ČUDAŠKI ZAKLJUČEK

 

Veliko slavje

 

Ni dolgo tega, ko so bili v hotelu Panorama zbrani zelo nenavadni ljudje. Vsakdo od njih je dobil nenavadno vabilo. Vsi so se mu odzvali, saj jim je bilo obljubljeno, da bo hotel prevzel vse stroške pod pogojem, da ostanejo v njem dva tedna. Ko so se vsi zbrali v glavni avli, jim je direktor hotela velel, da naj se usedejo in pazljivo prisluhnejo. V roki je imel kar nekaj popisanih listov, a preden je z njih kaj prebral, je vsem zaželel dobrodošlico in ob tem izrazil upanje, da se bodo imeli lepo.

Ko je vsakogar na kratko predstavil, so gosti bili zelo začudeni, saj je prišlo na dan mnogo osebnih skrivnosti. Marsikdo od njih je v tem videl precejšen razlog, da postane rahlo nezaupljiv, medtem ko so nekateri drugi menili, da ni razloga za preplah in da se bodo pač zastonj napojili in najedli. Vendar, ko jih je turistični vodič povabil na kratek sprehod po gozdu, so kmalu vsi pozabili na vse prejšnje dvome. Predajali so se svežemu in dišečemu zraku, žvrgolenju ptic in blagim zvokom žuborečega potočka. Turistični vodič jim je začel razkazovati naravne in kulturne znamenitosti te pokrajine. Med drugim jim je razlagal, kako so pred mnogimi desetletji tod potekali divji boji in da je ta zemlja bila precej prepojena s krvjo. Pokazal jim je tudi različna drevesa, ki so ali zaradi svoje lepote ali zaradi svoje visoke starosti odstopala od drugih. Toda sredi razlage ga prekine Enigmatik s prav nenavadnimi besedami:

"Oprostite, gospod, da vas tako neokusno motim, toda pravkar sem dognal, da boste jutri oblekli zeleno srajco!"

 

"Gospod, verjetno želite biti duhoviti, vendar o tem niti približno nisem razmišljal!"

"Jaz tudi ne, vendar sem to kljub temu opazil. Skratka, popolnoma vseeno je, ali ste razmišljali o tem ali ne, kajti kljub temu jo boste jutri oblekli."

"Prej si bom oblekel rjavo srajco, kajti zelena barva mi sploh ni všeč!."

"Kljub temu še naprej trdim, da boste hoteli jutri obleči zeleno!"

"Vi kar govorite! Jaz vztrajam pri rjavi!"

"Zakaj ne priznate?"

"Nimam kaj priznati! Vi očitno spadate med tiste vrste ljudi, ki mislite, da vse veste, zato vam povem enkrat za vselej, da se boste jutri lahko na lastne oči prepričali, da bom oblekel rjavo srajco!"

"Zdaj se lahko tako širokoustite, ko sem vam povedal, kaj ste nameravali jutri obleči!"

"To nima nič s tem. Rjava je pač moja najljubša barva!"

"Preden sva začela ta pogovor, ste mislili drugače!"

"Nisem mislil drugače in navsezadnje nimate pravice, da se vtikate v moje osebne zadeve!"

Pomirjevalec ju vljudno prekine, nakar spregovori:

"Predlagam, gospoda, ker ta pogovor nikamor ne vodi, da se vrnemo nazaj v hotel."

Podtikovalec ogovori Pridnega uradnika povsem tiho, skorajda šepetaje:

"Ali vidite, kako se ta možakar slini. Takšni so najslabši človeški primerki. Tovrstni ljudje se sprenevedajo že tako zelo, da sami sebi verjamejo!"

"Če kaj sovražim, so to hinavci, svetohlinci in homoseksualci. Gospod, vedite, da je danes petek!"

"Kaj pa to lahko pomeni?"

"Ne mi govoriti, da tega ne veste, saj to bi morali vedeti! To pomeni, da imam na sebi svojo modro trenirko!"

"Samo to?!"

"Ne samo to! Tega mastnega dečka, ki se ima za mati Terezijo bom malce potipal, in to bliskovito!"

"Bliskovito?!"

 

Pridni uradnik stopi do pomirjevalca in ga brez izgovorjene besede enostavno udari po nosu. Kri brizga kot iz vodovoda. Ko si Pomirjevalec naposled le nekako zaustavi krvavenje, užaljeno izdavi:

"Le zakaj ste to napravili?!"

"Poslušaj, ti mastnež! Če želiš nadaljnja navodila, vstani in se zravnaj kot mož, pa jih boš nemudoma dobil!"

Pomirjevalec želi vstati, saj dejansko pričakuje, da bo dobil korenit in pošten odgovor na svoje zastavljeno vprašanje. Turistični vodič vsaj približno sluti, kaj se utegne pripetiti, zato poseže vmes:

"Gospoda, mislim, da je le boljše, da se vrnemo nazaj v hotel!"

Pridni uradnik sprva ne kaže pretirane želje, da bi sledil temu predlogu, a se naposled le odloči za vrnitev v hotel. Brez izgovorjene besede počasi hodijo, dokler ne prispejo. Najprej še gredo v svoje sobe se osvežit, nato se zberejo v salonu, kjer vabijo udobni fotelji. Vsak si naroči pijačo po želji. V desnem kotu sedi graditelj hiš, nasproti njemu pa Rudi Vrednik. Oba pijeta žgano pijačo in se dokaj sproščeno pogovarjata. Nasploh o prejšnjem prepiru ni ne duha ne sluha. Zdi se, da se vsi gostje kar dobro zabavajo. Graditelj hiš ob prijetnem pogovoru gradi svojo hišo iz lepenke. Še dve, tri podrobnosti in bo gotov. Nenadoma Rudi Vrednik spregovori:

"Gospod, ne morem se znebiti občutka, da Vas nekaj hudo skrbi.!"

"Nič me ne skrbi!"

Vešče nadaljuje svojo gradnjo.

"Lahko bi vas pa skrbelo!"

 

"Oh, ti časi so že zdavnaj minili!"

Ob teh besedah konča svojo hišico. Zelo lepa je in na obraz se mu zariše sled najglobljega zadovoljstva. Še Rudi Vrednik je ves vzhičen, toda nenadoma Graditelj hiš z vso silovitostjo udari po svojem vrhunskem izdelku. Rudi Vrednik zaprepadeno vzklikne:

"Ojej, kaj vas je obsedla Luciferjeva trobenta!? Zakaj ste to storili?! Zakaj je niste raje meni podarili?"

 

"Kakšno olajšanje! "

"Olajšanje?! Nekaj tako lepega ste uničili! Nikakor vas ne morem razumeti in povem vam, da se še meni srce trga!"

"Boljše jaz kot nekdo drug!"

"Kako to mislite?!"

"Tako kot sem povedal!"

"Tako zelo ste se trudili pri izdelavi, a tako hitro ste jo uničili!"

"Pa jasno. Če ste počasni pri eni stvari, ste pač hitri pri drugi. Takšna so življenjska pravila."

"Dovolite mi, gospod, da se umaknem v svojo sobo, kajti to je preveč za mene!"

 

Rudi Vrednik od omizja odide trdno odločen, da bo šel v svojo sobo in enostavno pozabil na ta pripetljaj. Nenadoma se nečesa domisli. Sredi stopnic se obrne in se počasi vrne v salon, nakar prisede h Graditelju hiš. Lahko bi rekli, da je postal nekam zasanjan, saj tudi njegov glas tako zveni:

"Rad bi vam nekaj predlagal. Čutim, da ste sicer izvrsten človek, vendar nekoliko razočarani v svojem življenju. Zato bi vam predlagal neke vrste kupčijo. Preden bom to storil, vam bom povedal svojo najslajšo skrivnost."

"Najslajšo skrivnost?! Upam, gospod, da se vi morda ne ukvarjate s podobno dejavnostjo kot je moja. Sicer pa kar povejte, saj so moja ušesa že nastavljena!"

"Da hodim v knjižnice in se potem doma posmehujem drugim ljudem, ste že izvedeli na krajši predstavitvi. Vendar nihče ne ve, kako to delam in to je do sedaj bila skrivnost. Namreč izdelujem lutke, ki so podobne obiskovalcem knjižnic in zaposlenimi v njih!"

"Zakaj pa to počenjate?"

"Ti moji izdelki so nekakšno orodje, s katerim se posmehujem vsem tem ljudem, ki jih srečujem na svoji življenjski poti."

"Toda kaj imate od tega?"

"Predvsem me to zabava! Še nikoli se nisem vprašal, čemu vse to počenjam. Verjetno iz dolgočasja."

"To je vaša najslajša skrivnost?! No … kakšne vrste kupčije ste mi mislili predlagati?"

"Prvi človek ste, ki sem mu to povedal in povem Vam, da se počutim zelo olajšanega! Želel bi Vam predlagati, da bi midva svoje izdelke nekako zamenjala. Če so vsi vaši izdelki tako lepi, kot je bil današnji, se mi zdi enostavno škoda, da nekaj tako lepega enostavno uničite."

"Hvala, gospod za te iskrene besede. Že leta nisem imel priložnosti, da bi se z nekom prijateljsko pogovarjal, saj me svet že dolgo več ne pozna. Živim osamljen. Toda če malo pozorneje premislim, se mi vaš predlog zdi kar dober. Pravzaprav bi jutri že lahko začela z menjavo!"

"Žal teh svojih izdelkov nimam s sabo, saj jih ne nosim naokrog. Lahko pa vas povabim na svoj dom, hkrati bi vas pa prosil, da teh lutk nikomur ne pokažete. Dal vam bom svoj naslov in če le lahko, me obiščite."

Na manjši listek napiše svoj naslov. Graditelj hiš vzame listek, nakar se odpravita v jedilnico. V drugem kotu salona sedi večina nenavadnih gostov, ki se nenehno sprašujejo, čemu neki jih je nekdo povabil in to za cela dva tedna. Nekateri so nezaupljivi, medtem ko drugi gostje trdijo, da ni razloga za preplah in da je enostavno treba uživati vse tiste ugodnosti, ki se nudijo. Natančnež je bil mnenja, da je potrebno bolj kritično gledati na okoliščine, saj po njegovem mišljenju ni verjetno, da bi bil nekdo tako zelo pritisnjen, da bi prevzel vse te stroške za vse te ljudi in to za tako dolgo obdobje. Ker so njegovi argumenti za večino prisotnih izredno tehtni, jih mnogi vzamejo za svoje. Postajajo nekako nezaupljivi, zajedljivi in morda celo rahlo agresivni. Prav to vzdušje je zelo ugodno za Podtikovalca in za Povzročitelja nesreč. Podtikovalec drugim pripoveduje o filmu, ki so ga snemali po literarni predlogi Agathe Christie z naslovom "Deset majhnih indijanskih kipov". Skupina turistov je šla na safari in vedno ko je bil en kipec razbit, je nekdo umrl. Druge je oblivala kurja polt, ko so do konca poslušali to zgodbo, saj so se nekako začeli bati, da bi se jim kaj podobnega ne zgodilo. Čedalje več gostov je začelo verjeti, da za tem prijaznim vabilom stoji neki psihični manijak. Le Dobrotnik se je tovrstnemu mnenju upiral. Verjel je pač v to, da je svet dober in da ni potrebe razmišljati o črnem možu, ki se kratkočasi z zlemi dejanji, toda ostali mu niso hoteli prisluhniti, saj jih je strah venomer prepričeval o nasprotnem.

Po večerji so šli v kraljestvo pravičnega počitka. Razen nekaterih izjem so gostje izredno slabo spali. Obsedenka je pravzaprav že od prihoda semkaj poskušala nadlegovati Ustrežljivca, vendar jo je on s svojo ustrežljivostjo spravljal ob živce. Začela je že razmišljati o tem, na kakšen način bi se mu lahko maščevala. Njena neomajno močna želja, da bi ga osmešila, je bila tako velika, da je vso noč tuhtala, kako neki bi to izvedla. Sandri in Metki, ki sta bili članici društva pletilcev besed, je potožila o tem ustrežljivem možakarju. Ker je bila Lada tako zelo prepričljiva, sta tudi onidve sklenili, da bosta Ladi pomagali razjeziti Ustrežljivca. Domenile so se, da bodo njegovo ustrežljivost poskušale tudi izsiliti na razne možne načine. Nastavljale bi se mu pred vrati, tako da bi jima moral dati prednost, izmenično bi vrgle na tla kakšen predmet, tako da bi ga Ustrežljivec moral pobrati. Večkrat bi mu potarnale, da so brez denarja, tako da bi jim moral on posoditi, vendar mu ga ne bi nikoli vrnile. Skratka, na gospoda Ludvika so prežali zelo naporni dnevi.

Bilo je proti jutru, ko so gostje šli k zajtrku. Na prvi mizi levo od vrat je Inovator našel nenavaden listek z napisom, ki ga je vsem prisotnim glasno prebral:

"Natančnež si bo zlomil roko!"

Vsi so bili začudeni nad tem nenavadnim sporočilom, le Natančnež se je na to nekako hudomušno odzval, saj je navsezadnje on bil tarča boleče napovedi. Vzkliknil je, da je to velika neumnost in se umaknil v svojo sobo. A kako je bil neprijetno presenečen, ko je bila njegova soba vsa razmetana. Nočne omarice so bile prevrnjene, postelja je bila razparana, vsepovsod je ležalo perje, voda iz kopalnice je prodirala v spalnico, tapete so bile odlepljene, na čudoviti perzijski preprogi so bile fekalije. Natančnež je bil ves iz sebe. Sprva je le buljil z odprtimi usti, malo pozneje se je začel zelo močno razburjati, saj ga ni moglo nič bolj razkačiti kot nered. Hodil je, skorajda tekal je po hodniku sem in tja, a ko se je odpravil po stopnicah navzdol, je eno zgrešil in padel. Od bolečin je tako zelo zakričal, da je pritekel celo direktor hotela. Inovator je pregledal Natančneža in ugotovil, da si je ubogi revež zlomil ne samo roko, temveč tudi nogo.

Vsi so bili prestrašeni, saj se je napoved le uresničila. Natančneža so odpeljali v bolnišnico, kjer so mu desno roko in levo nogo dali v mavec. Ko se je vrnil v hotel, je drugim začel razlagati, kakšno srečo v nesreči je imel, saj bi se lahko celo ubil. Drugi gostje so mu prikimali. Natančnežu nikakor ni šlo v glavo, kdo neki mu je razmetal sobo, saj je, ko je šel na zajtrk, še bila v zelo urejenem stanju. Podtikovalec je povedal, da se je nenavadno sporočilo uresničilo, vendar mu je Pridni uradnik zabrusil, da ni čisto tako, saj si je žrtev poleg roke zlomila še nogo, kar pa v napovedi ni bilo omenjeno. Toda drugi so se strinjali z ugotovitvijo, da je do nesreče pač prišlo in da so Podtikovalčeve besede povsem na mestu. Njegov sum je bil po mnenju drugih utemeljen, saj se morda le kakšen psihični manijak poigrava z njimi. Dobrotnik se seveda ni strinjal s to ugotovitvijo, a ker je bil v svojem stališču povsem osamljen, je raje utihnil. To pa je prišlo zelo prav Podtikovalcu, saj je že razmišljal o tem, na kakšen način bi lahko vso krivdo prevalil nanj. Povzročilec nesreč je bil zelo zadovoljen, saj je bil uspešen. Podtikovalec je bil zelo radoveden, saj mu ni šlo v glavo, kako neki se je njegova napoved tako zlahka uresničila. Povzročilec nesreč mu je izdal skrivnost. Povedal mu je, da so pikolovski ljudje zelo vajeni reda. Nemudoma se razburijo, če nek predmet ni na tistem mestu, kamor sodi. Ko pa je človek razburjen, je tudi izredno ranljiv. Že najmanjši dodatni dražljaj iz okolice lahko povzroči nekontrolirano reakcijo. Ker je bil Natančnež pred padcem priča napovedi, da si bo zlomil roko, dodatni dražljaj ni bil niti potreben. Povzročilec nesreč je še dodal, da je povsem dovolj, če poznaš osnovne značilnosti nekega človeka. Podtikovalec je že razmišljal o tem, kako bi se lotila naslednjega projekta. Povzročilec nesreč je menil, da je Ustrežljivec najbolj idealen primerek za naslednjo operacijo.

Ustrežljivec ni imel niti ene mirne minute več, saj je moral kar naprej pobirati stvari, ki so jih ženske namenoma vrgle na tla. Ko so nekateri moški videli, kako to gre, so se še oni pridružili tej kruti igrici. Proti večeru, ko so se odpravili proti spalnicam, je ustrežljivi Ludvik potožil gospodu Vredniku:

"O, tako sem utrujen. Še nikoli nisem bil tako vljuden in tako zelo ustrežljiv kot danes!"

"Jasna stvar, prekomerna ustrežljivost utruja!"

"Če bi mi to včeraj povedali, vam ne bi verjel, vendar moram po današnjem dnevu priznati, da se mi kar vrti."

 

"No, kar pojdite spat in zapomnite si: bodite malo manj ustrežljivi!"

"O, kako rad bi to dosegel, a nikakor ne morem iz svoje kože!"

Enigmatik, ki je prisluhnil pogovoru, je nemudoma povzel besedo:

"Vi se boste spremenili, in to korenito, ker se boste morali. Če se ne boste, vas lahko doleti zelo huda nesreča."

"Kako to mislite?!" sta presenečeno skorajda zakričala gospod Vrednik in gospod Ludvik.

"Ko opazujem vsa ta dogajanja, prihajam čedalje bolj do zaključka, da se zopet pripravlja nekaj nečednega. Ne želim nikogar po krivici obdolžiti, zato bom o svojem sumu molčal, toda gospod Ludvik, svetujem vam, da ste pazljivi!"

"Gospod, le čemu me zdaj ustrahujete?!"

"Daleč od tega! Želim vam le povedati, da nekateri ljudje niso dobrega srca in so sposobni sočloveka pahniti v največjo nesrečo! Torej, gospoda, lahko noč!"

Enigmatik je odprl vrata svoje sobe, nakar je izginil za njimi. Tudi ostali so šli spat, vendar tudi to noč ni nihče mogel zatisniti očesa. Vsi so bili vznemirjeni, v strahu pred nečim, kar bi lahko poimenovali nevednost. Podtikovalec in Povzročilec nesreč tudi nista spala, saj sta snovala svoj novi načrt. Celo noč sta se le peklensko smejala. Sandra in Metka sta razčlenili besedi soba in stopnice. Ko je že bilo najmanj deset strani popisanih, sta prišli do zaključka, da je soba lahko tako zelo povezana s stopnicami, da nered v sobi lahko identificiramo z hojo po stopnicah, kjer lahko v mislih mimogrede zmanjka kakšna stopnička. Menili sta, da je Natančnež prav zaradi tega dejstva padel in si zlomil roko in nogo.

Bilo je proti jutru, ko so vsi gostje šli k zajtrku, vendar spočetka ni nihče črhnil kakšne besede. Potem so se začeli spraševali, le kdo jim poskuša greniti življenje, toda pravega odgovora ni bilo. Pomirjevalec je bil raje tiho, saj se je bal ponovnega izbruha Pridnega uradnika, Obsedenka je kar naprej spuščala predmete na tla, tako da jih je moral ustrežljivi Ludvik pridno pobirati. Dobrotnika ni želel nihče poslušati, saj je večina povabljencev menila, da prav on stoji za vsemi temi slabimi pripetljaji, tako da se je Dobrotnik ponižno in užaljeno hkrati umaknil v kot jedilnice. Graditelj hiš je začel z novo gradnjo hiše iz vžigaličnih škatlic in se sploh ni spuščal, v reko bučnih in jedkih besed. Rudi Vrednik je v roke vzel knjigo in zelo pogrešal knjižnico. Nekako se je naveličal tukajšnjega bivanja. Pridni uradnik je bil tako zelo živčen, da je kar med zajtrkom skočil v svojo sobo po svojo bojno trenirko, kljub dejstvu, da ta dan ni bil petek. Enigmatik je Inovatorju povedal, da bo zašel v rahlo ustvarjalno krizo, kar pa mu ni bilo povšeči, zato sta se začela prepirati. Natančnež je bil sila nejevoljen, saj je bila miza vsa razmetana, vendar ga nihče ni slišal. Podtikovalec in Povzročilec nesreč sta bila najbolj zadovoljna, saj je bilo to ozračje idealno za njune načrte. Ko je že kazalo, da bo prišlo do velike eksplozije, se je iz zvočnika nenadoma oglasil prijeten ženski glas, ki je Podtikovalca in Povzročitelja nesreč poklical, da naj prideta v njeno pisarno, ki je na vrhu te stavbe. Podtikovalec in Povzročitelj nesreč nista niti za trenutek oklevala, saj sta se takoj odzvala temu prijaznemu klicu.

Ko sta prispela do njene pisarne in zagledala njen obraz, sta bila zelo presenečena, saj sta pričakovala žensko mladostnega videza, ta ženska pa je bila že kar v letih. Povabila ju je v urad. Vstopila sta. Starejša ženska je spregovorila:

"Pravzaprav sem se želela razkriti šele po dveh tednih, vendar moram priznati, da sta mi vidva pokvarila veselje."

Podtikovalec je začudeno izdavil:

"Pokvarila veselje?! Kako je to moč razumeti?"

"Draga moža, povzročila sta prepir in celo nesrečo, česar niti najmanj nisem načrtovala!"

"Nesrečo?!" je začudeno kriknil Povzročitelj nesreč.

"Gospa, mislim, da se motite!" je še dodal Podtikovalec.

"Gospoda, mislim, da ni smotrno, da bi karkoli zanikala. Vse, kar se je tu v tej hiši dogajalo, je posneto na video - trak."

"Posneto na video - trak!?" sta se peklenščka prestrašila.

"Tako je, gospoda!"

"Kaj boste zdaj z nama?" je proseče spregovoril podtikovalec."

"Če mi bosta obljubila, da ne bosta ničesar več namestila in da bosta do večerje molčala o pravi vsebini našega pogovora, vama obljubim, da bom prizanesljiva!"

Povzročitelj nesreč in Podtikovalec sta ji seveda za sveto obljubila, da se bosta neomajno držala dogovora. Po tem pogovoru sta se malce nejevoljno umaknila iz pisarne. Obema je bilo žal, da sta se morala odpovedati svojemu načrtu, ki sta ga kovala celo noč, toda ker sta se bala, da bodo njune nečednosti prišle na dan sta se držala dogovora. Ko sta prišla v jedilnico, so se ostali gostje še vedno silovito prepirali. Na kosilo ni nihče prišel. Vsi so ostali v svojih sobah.

Proti večeru se je po zvočnikih zopet zaslišal prijeten ženski glas, ki je vse goste pozval, da naj se udeležijo svečane večerje. Približno ob devetnajsti uri je bila vsa pisana druščina zbrana v jedilnici. Ko so se vsi udobno namestili na svojih sedežih, je prišla starejša dama in jih lepo pozdravila:

"Spoštovani gostje, lepo Vas pozdravljam in zelo mi je žal dosedanjih pripetljajev, ki so bili plod neprijetnih naključij. Pravzaprav sem se Vam mislila šele po štirinajstih dneh razkriti, a ker sem preko videokamer opazila, da je postalo ozračje preveč jedko in napeto, sem se odločila, da skrajšam ta rok."

"Toda zakaj ste nas sploh povabili gospa in čemu ta skrivnostnost?!" jo je vprašal Enigmatik.

"Sem izredno bogata in osamljena ženska, ki goji zelo nenavaden konjiček, kajti ukvarjam se z zbiranjem čudakov!" 

 

Nekaj besed o avtorju

Dr. Karl Petrič, rojen 13.01.1964 v Wesselingu (Nemčija), je osnovno šolo obiskoval v Wesselingu in v Žalcu, srednjo kemijsko tehniško šolo pa v Celju. Po približno 12 letih dela se je odločil za redni študij bibliotekarstva in informacijske znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je po štirih letih in pol diplomiral z diplomskim delom "Uporabniki knjižnic in stres"(2001). V letu 2005 je s področja računalništva in informatike magistriral, nakar je leta 2008 še doktoriral z istega področja.

Začetki njegovega literarnega ustvarjanja segajo v zgodnja osemdeseta leta.(1982). Svoje pesmi in kratke zgodbe je redno objavljal v literarnih revijah, in sicer v Mladih potih (1986-1988), Dialogih (1986-1987), Obrazih (1987-1988), Letnih časih (Haiku: 1997-1998), Junge Literatur im Netz (2001), Newcomer-Verlag (2001) ter v literarnih oddajah Radia Slovenija (1987-2001). V devetdesetih letih so mnoge njegove stvaritve ugledale luč sveta tudi v knjižni obliki: kratka proza in pesmi v zbirkah Kaskader spomina (1993), Skozi pajčolan (1994), kratka proza in igre v zbirki Giljotina pravice (1994), novejše pesmi pa v zbirkah Notranji odmevi (1994) in Semafor mišljenja (1996). V sodelovanju z bratom doc. dr. Teodorjem Petričem, je izdal tudi besedila z notnimi zapisi pod naslovom Vrata v poletje, 1. del (1995). Nekatera svoja razmišljanja o organiziranosti in učinkovanju družbe in posameznika je strnil v esejističnem delu Hierarhologija, 1. del (1995). Vse njegove knjige so izšle v samozaložbi. Po romanu Kompas usode (2002), je še istega leta idal zbirko kratkih zgodb z naslovom Čudaki 21. stoletja. Dr. Karl Petrič je v zadnjih letih dejavnejši na področju informatike.